Mala pesmaricatradicionalne pesmi z vsega sveta
SL
deček, ki skače po zeleni trati in v roki drži zlatnike

Slovenija · poje se v slovenščini

Marko skače

»Marko skače« je slovenska ljudska pesem iz Prekmurja, prvič zapisana v 30. letih 19. stoletja in leta 1898 posneta na voščeni valj, v kateri Marko skače po zeleni trati s sedmimi zlatniki v roki; v celoti je snubitvena pesem, njeni prvi dve kitici pa sta postali vrtčevska rajalna igra.

▶ Poglej na YouTubu

Odpre iskanje te pesmi na YouTubu v novem zavihku — na tej strani se ne predvaja nič.

Besedilo

Marko skače, Marko skače po zeleni trati, aj, aj, ajajaj, po zeleni trati.

#

V roki nosi, v roki nosi sedem žoltih zlatih, aj, aj, ajajaj, sedem žoltih zlatih.

#
Država izvora
🇸🇮 Slovenija
Jezik
slovenščina
Avtor besedila
Ljudska
Prva omemba
prvič zapisana v 30. letih 19. stoletja (Stanko Vraz, objava 1839); fonografski posnetek v Tišini 1898
Primerna za starost
3–9
Razpoloženje
plesna, igriva, ljudska
Nazadnje posodobljeno
24. julij 2026

Kako se poje

  1. Otroci se primejo za roke in stopijo v krog, eden — Marko — pa stoji na sredini.
  2. Med petjem se krog vrti ali poskakuje naokoli, Marko pa skače na mestu.
  3. Ob »aj, aj, ajajaj« vsi visoko dvignejo sklenjene roke.
  4. Ob koncu kitice Marko izbere nekoga, s katerim zamenja mesto, in pesem se začne znova.

Pomen in izvor

Slovenske otroške pesmi so navadno kratke, gibalne in zgrajene okoli kroga, ta pa je na pogled čist zgled: dve kitici, nesmiseln pripev in igra, ki se je otroci naučijo hkrati z besedami. A ti dve kitici sta le začetek precej daljše pesmi.

V Prekmurju, od koder prihaja, je »Marko skače« snubitvena pesem. Marko skače po trati s sedmimi zlatniki v roki, zlatniki pa so za nevesto; gre ponjo prek devetih in desetih mostov, prosi mater zanjo — »dajte nam jo, naša draga mati« — in dobi odgovor: »ne dam ti jo, star si i bradati«. V beltinski različici bi mati hčer raje zaklenila v skrinjo in jo prepustila mišim in podganam. Vrtci zapojejo začetek in nehajo — tako je snubitvena pesem o ostarelem snubcu postala igra za štiriletnike; dialektologinja Tjaša Jakop, ki je primerjala zapise pesmi, ugotavlja, da se je besedilo od kraja do kraja le rahlo spreminjalo, pesem pa se je prevrstila iz snubitvene v otroško.

Je tudi ena najbolje dokumentiranih slovenskih ljudskih pesmi. Stanko Vraz jo je zapisal v 30. letih 19. stoletja in objavil leta 1839; Karel Štrekelj jo je uvrstil v svojo veliko zbirko; leta 1898 je madžarski folklorist Béla Vikár v Tišini na voščene valje posnel dva pevca — posnetki so danes v Budimpešti in veljajo za enega prvih posnetkov slovenske ljudske glasbe —; leta 1909 pa je jezikoslovec Avgust Pavel natisnil fonetični zapis iz Bratoncev in pripisal, da tamkajšnjim ljudem pravijo »Marki«, ker je toliko med njimi Markov. Druge identitete mu pesem ne da.

Ena sama beseda kaže razdaljo med pesmijo in učilnico. Otroci pojejo žoltih, staro besedo za rumeno, ki jo SSKJ danes označuje kot starinsko; Prekmurje pa poje seden žuti zlati, po narečno, in žoltih je poknjižena oblika, ki so jo na to mesto postavile tiskane pesmarice. Že ta drobna sprememba pove zgodbo pesmi: narečna balada s skrajnega vzhoda Slovenije, na poti v vse vrtce po državi zglajena v knjižno slovenščino.

Pogosta vprašanja

Kdo je Marko iz pesmi?
Pesem tega ne pove — ne priimka ne naslova. V celotni pesmi je preprosto mladenič, ki gre z denarjem v daljno deželo snubit nevesto, za otroke, ki jo pojejo, pa je tisti, ki stoji sredi kroga. Jezikoslovec Avgust Pavel, ki je pesem leta 1909 zapisal v Bratoncih, je zabeležil, da tamkajšnjim ljudem pravijo »Marki«, ker je vsakemu drugemu ime Marko, in domneval, da je balada nastala prav tam. Noben pregledani vir je ne povezuje z junakom Kraljevičem Markom.
Zakaj pesem pravi »žoltih« in ne »rumenih«?
»Žolt« je stara beseda za rumeno: SSKJ jo označuje kot starinsko in razlaga z »rumen«. V Prekmurju se pesem v resnici poje v narečju — »seden žuti zlati« —, »žoltih« pa je poknjižena oblika, ki jo na tem mestu uporabljajo tiskane pesmarice, kot v razpravi o zapisih pesmi iz leta 2021 ugotavlja dialektologinja Tjaša Jakop.
Kako stara je pesem »Marko skače«?
Prvi jo je v 30. letih 19. stoletja zapisal Stanko Vraz in jo objavil leta 1839, Karel Štrekelj pa jo je pozneje natisnil kot št. 5443 v »Slovenskih narodnih pesmih«. Leta 1898 jo je madžarski etnomuzikolog Béla Vikár v Tišini posnel s fonografom na voščene valje — zapela sta jo Anuška Horvat in Ferenc Džuban —, kar velja za enega prvih posnetkov slovenske ljudske glasbe; posnetki so v Etnografskem muzeju v Budimpešti. Leta 1909 je Avgust Pavel objavil fonetični zapis iz Bratoncev.
Ali je Marko skače tudi ples?
Danes se poje kot rajalna igra v vrtcih in prvi triadi osnovne šole; šolski učni list o pesmi pravi, da se je prvotno pela ob plesu, ob katerem so ploskali, na ozemlju Prekmurja, Porabja in ob hrvaško-slovenski meji. Skakanje iz besedila je mišljeno resno.

Viri

Morda vam bo všeč tudi