Jaz sem mala miška

To je pesem, zapeta iz mišje višine. Mala miška se predstavi — vsak jo pozna, pravi — in razkaže svoj dom, staro hiško z natanko dvema luknjama. A vsaka luknja skriva svojo nevarnost: skozi prvo se podi veter, pri drugi pa preži črn muc. Pesem je pogled na svet, poln vsakdanjih nevarnosti, iz mišje perspektive — in v njej ni niti sledu strahu; konča se v naglici: kadar pada dežek in je povsod mokro, se miška odpravi na dolgo pot — škrap, škrap, škrap, praskanje drobnih tačk, ko smukne pod kap.

Besedilo ni brezimno. Gre za pesem »Miška« Slavka Juga (1934–1997), mariborskega pesnika, prevajalca, urednika in novinarja, prvič objavljeno leta 1974 v njegovi zbirki Nasmejane črke, ponatisnjeno leta 2000 v slikanici Počesane ribe in na Wikiviru ponatisnjeno z njegovim pisnim dovoljenjem pod licenco Creative Commons. Pevci štirinajst verzov pogosto raztegnejo v tri pete kitice in zadnja dva verza ponavljajo kot refren, mnogi pa namesto natisnjenega škrap pojejo škrab; besedilo tu sledi objavljeni pesmi. Melodijo je napisal skladatelj in zborovodja Albin Weingerl (1923–2010), ki je po vojni urejal revijo Ciciban.