En hud pesjan je živel

To je eden bolj nenavadnih kotičkov slovenske otroške pesmarice — temačno šaljiva pesem v stari tradiciji srhljivih zgodb, ki se pripovedujejo za smeh. Hud pesjan živi od tega, da žre ljudi: iz njih si kuha župco in jih obira do kosti — dokler nekega dne ne ujame nečesa za v lonec, kar preveč čudno diši in je preveč kosmato. Poanta srednje kitice je, da njegova nameravana večerja ni dihur, kot bi kdo uganil, ampak sam vrag — in kolo se v hipu obrne: pesjan se prekucne v lastni vreli kotel, vrag pa ga obgloda in popije župco.

Kljub vsem ljudožercem in kotlom pesem deluje kot risankasta komedija: zlobneža premaga še hujša pošast in dobi natanko to, kar mu gre, vse skupaj pa se konča z navidezno resnobnim naukom — kjer se srečata dva vraga, vselej zmaga tisti, ki ima več pesjanskega.

Ni stara ljudska pesem, čeprav jo pogosto uvrščajo mednje. Kot Pesjanska je bila zapeta v Erazmu in potepuhu, otroški nadaljevanki RTV Ljubljana iz leta 1971 po romanu Astrid Lindgren, kjer jo je izvedel igralec Dare Ulaga; izšla je na mali plošči skupaj s Hudo mravljico in Siroto Jerico iz iste nadaljevanke. Portal Besedilo.si besedilo in glasbo pripisuje Mirku Mahniču (1919–2018) — gledališkemu režiserju, pisatelju in dolgoletnemu lektorju ljubljanske Drame —, glasbo pa drugod pripisujejo Marijanu Vodopivcu, med čigar glasbo za film in radio je navedena tudi Pesjanska. Besedilo je torej Mahničevo, melodija pa najverjetneje Vodopivčeva. Spletišče ljudskih pesmi, ki natisne besedilo, avtorja sploh ne navaja, pesem pa včasih napačno pripisujejo Janezu Bitencu — za to nismo našli ničesar. Njen prebrisani, nič kaj tankočutni humor je iz istega testa kot starejše otroške pesmi, od katerih se nikoli ni pričakovalo, da bodo povsem nežne.