Besedilo
Au clair de la lune, Mon ami Pierrot, Prête-moi ta plume Pour écrire un mot. Ma chandelle est morte, Je n'ai plus de feu. Ouvre-moi ta porte Pour l'amour de Dieu.
#Slovenski prevod
V mesečini, moj prijatelj Pierrot, posodi mi svoje pero, da napišem besedo. Moja sveča je ugasnila, ognja nimam več. Odpri mi svoja vrata, za božjo voljo.
#»Au Clair de la Lune« na kratko
- Država izvora
- 🇫🇷 Francija
- Jezik
- francoščina
- Avtor besedila
- Ljudska
- Prva omemba
- 18. stoletje (v tisku leta 1820)
- Primerna za starost
- 2–7
- Razpoloženje
- uspavanka, ljudska
- Nazadnje posodobljeno
- 25. julij 2026
Pomen in izvor
Le malokatera otroška pesem skriva tako izjemno skrivnost. »Au clair de la lune« je na videz čisto običajna francoska ljudska pesem iz 18. stoletja — drobcen prizor v mesečini, v katerem pevec potrka na vrata prijatelja Pierrota in ga prosi za pero, ker mu je ugasnila sveča in nima ognja, da bi jo spet prižgal. Nihče ne ve, kdo jo je napisal; leta 1820 se je preprosto pojavila v tisku in od takrat jo ljudje pojejo, pogosto počasi, kot uspavanko.
Njena slava temelji na enem samem izjemnem dejstvu. 9. aprila 1860 — sedemnajst let, preden je Edison izdelal svoj fonograf — je Francoz Édouard-Léon Scott de Martinville z napravo, imenovano fonavtograf, na list, počrnjen s sajami, posnel nekoga, ki je pel njene prve takte. Posnetka ni mogel predvajati; zvok je le izrisoval kot vijugasto črto. Toda leta 2008 so raziskovalci to črto spremenili v slišen zvok in tako je odlomek te otroške pesmi postal najstarejši prepoznavni posnetek človeškega glasu v zgodovini.
V besedah se skriva celo drobna učenjaška opomba. Nekateri menijo, da se je vrstica prête-moi ta plume (»posodi mi pero«) nekoč glasila prête-moi ta lume — s staro besedo za luč ali svetilko — kar se s temo pesmi o ugasli svetlobi ujema veliko lepše. Pero ali luč, vseeno: gre za majhno, nežno stvar — prošnjo sosedu v temni noči, ki jo je svet po naključju ohranil za vedno.
Pogosta vprašanja
- O čem govori »Au clair de la lune«?
- O drobnem nočnem prizoru. V mesečini pevec kliče prijatelja Pierrota: posodi mi pero, da napišem besedo, moja sveča je ugasnila in ognja nimam, zato mi za božjo voljo odpri vrata. Pesem je nežna in malce otožna, zato jo pogosto pojejo kot uspavanko.
- Kako stara je »Au Clair de la Lune« in kdo jo je napisal?
- Gre za francosko ljudsko pesem iz 18. stoletja, katere skladatelj in pisec besedila nista znana. V tisku se je prvič pojavila leta 1820, popolnejša različica s štirimi kiticami pa je izšla leta 1858.
- Zakaj je »Au Clair de la Lune« zgodovinsko pomembna?
- Zaradi posnetka. 9. aprila 1860 je Édouard-Léon Scott de Martinville s svojim »fonavtografom« ujel petje njene prve vrstice — to je najstarejši prepoznavni posnetek človeškega glasu, narejen 17 let pred Edisonovim fonografom. Zapis so leta 2008 spremenili nazaj v zvok, ki ga je mogoče predvajati.
