Zvončki in trobentice

To je ena najbolj vedrih slovenskih pomladnih pesmi in se začne prav tako, kot se začne letni čas sam: zvončki in trobentice, mačice in vijolice, vse hkrati poganja iz zemlje, travica zeleni, gozd se prebuja, kukavica pa se oglaša s svojim nezamenljivim ku-ku. Je cel seznam vsega, kar pomeni, da je zime končno konec.

Pesem se razigrano poigrava z imeni svojih cvetlic. V zadnji kitici zvonček res zapoje — cingu-lingu-lingulin — trobentica pa zatrobi tra-ra-ra, in ves travnik postane majhen pomladni orkester. Srednje kitice sežejo čez otroško pesmico: čas ljubezni cvete, mladi smejo ljubiti na vso moč, tisti, ki niso več mladi, pa pomlad prav tako čutijo v srcu, in prav zato jo odrasli pojejo enako radi kot otroci.

Ljudska pesem to ni, čeprav jo pogosto imamo zanjo. Besedilo in glasbo je napisal Tone Roš, Wikipedija pa njen prvi izid beleži kot malo ploščo iz leta 1958 v izvedbi Beti Jurković in Marjane Deržaj, z Miškom Hočevarjem in Ljubljanskim jazz ansamblom. Tukajšnje besedilo sledi notnemu listu, ki Roša navaja kot avtorja besedila in melodije; od tega, kar danes poje marsikdo, se razlikuje v drobnih podrobnostih — zdaj pomlad je tu namesto saj pomlad je tu, cingu-lingu-lingulin namesto cingu cingu cingulin — in vključuje kitico o času ljubezni, ki jo pogosto izpustimo. Roševih letnic nismo uspeli ugotoviti, zato pesem obravnavamo kot še avtorsko zaščiteno.