Žabja svatba

To je svatbena pojedina, ki jo priredijo same žabe, in ena najbolj vedrih pesmi slovenske otroške sobe. Iz vseh sosednjih mlak se žabe zberejo, da bi jedle, pile, pele in plesale; mlada nevesta je Skokica, ženin pa je imenitno dolgokrak. Po večerji se v poznem mraku zavrtijo, da se tla tresejo, v Stritarjevem polnem besedilu pa svak po imenu Krakuš napije zdravico, ki jo kakih dve sto žab zagrmi nazaj — vsaka kitica je podčrtana z zborom kvakanja.

Prav to kvakanje je njeno srce. Re-ga, re-ga, reg, kvak, kvak je zapis žabjega oglašanja in otroci ga na koncu vsake kitice z veseljem zatulijo skupaj s celo mlako.

Pesem ima dva znana avtorja, čeprav se poje tako množično, da je pogosto natisnjena kot ljudska. Besedilo je napisal Josip Stritar (1836–1923), ena osrednjih osebnosti slovenske književnosti 19. stoletja; »Žabja svatba« je v Lešnikih, njegovi knjigi pesmi za mladino iz leta 1906, natisnjena v petih kiticah, ki se končajo z raki, ki vso noč bedijo in se sprašujejo, kaj pomeni tak ropot. Glasbo je napisal Vinko Vodopivec (1878–1952). Wikipedija beleži, da je Stritarjevo besedilo uglasbil v letih 1916–1918 v Cerknici ob žabjem regljanju v poletnih večerih in da je skladba od tedaj postala neuradna himna zbora, ki nosi njegovo ime. Oba avtorja sta mrtva več kot sedemdeset let, zato je pesem v javni domeni. Prve tri kitice so tiste, ki jih poje večina; Stritarjeva kitica z zdravico je navedena posebej, v njegovem izvirnem besedilu.