Besedilo
Piskrček mezinček, kupljen za cekinček, sveti se kot murček, milnat je mehurček, sladek kot bombonček, poči kot balonček... Družbo vam povabim, da me razvedri, sonca ne pozabim, solze naj suši, mavrico prestrežem, svet naj se iskri, dobro voljo vprežem, ki je zlepa dosti ni!
#Nisem ptička, kot sinička, da bi gnezdo spletala, rajsi hiško, tesno šiško, vsak dan bi pometala.
#Nimam hiške, kakor miške, da bi v nji skrabljala, nimam vreče, da bi sreče, vanjo si nabrala.
#Moja hiška, hrastova šiška, luknjica pri luknjici, moja sreča, strgana vreča, dobre volje me drži.
#Pravice
Avtor besedila te pesmi je Janko Moder; besedilo je še avtorsko zaščiteno. Objavljeno je z navedbo avtorja za petje v družini in razredu; dovoljenja za nadaljnjo uporabo nismo pridobili in ničesar s te strani ni dovoljeno kopirati naprej. Imetniki pravic lahko zahtevajo popravek ali umik — glejte besedila in avtorstvo.
»Mojca Pokraculja« na kratko
- Država izvora
- 🇸🇮 Slovenija
- Jezik
- slovenščina
- Avtor besedila
- Janko Moder
- Prva omemba
- plošča Helidon, 1973; priredba Janko Moder, glasba Urban Koder
- Primerna za starost
- 2–7
- Razpoloženje
- igriva, ljudska
- Nazadnje posodobljeno
- 27. avgust 2026
Pomen in izvor
Za temi pesmimi stoji ena najbolj priljubljenih slovenskih ljudskih pravljic. Mojca Pokrajculja je revna, a čudovito gospodinjska deklica, ki med pometanjem najde krajcar, zanj kupi piskrček in si v njem uredi dom, ki ga drži brezhibno čist; ena za drugo potrkajo živali in prosijo za zavetje. Pesmi s plošče Helidon iz leta 1973 dajo Mojci glas, in ta je svetel in reden: veseli se svojega bleščečega piskrčka, »kupljenega za cekinček«, vabi družbo k sebi in sklene, da bo vpregla dobro voljo, »ki je zlepa dosti ni«.
Ostalo je njena drobna, vedra modrost skromnega življenja. Ni ptička, pravi, da bi spletala imenitno gnezdo; rajši ima tesno hiško, ki bi jo vsak dan pometala. Nima prave hiše in ne vreče, v katero bi si nabrala srečo — njena »hiša« je le hrastova šiška — podoba, ki je v pesmi, ne v pravljici —, njena »sreča« strgana vreča — in vendar, vztraja, jo dobra volja drži pokonci. Pravljica v ozadju je ljudska in nima enega samega avtorja; pesmi so nastale za ploščo, v priredbi prevajalca in urednika Janka Modra (1914–2006), z glasbo skladatelja Urbana Kodra (1928–2019) in v režiji Rosande Sajko, Mojco pa je govorila Jana Osojnik, med igralci sta bila tudi Jože Zupan in Alja Tkačev. Skupaj naredijo iz skromne pravljične deklice veselo malo podobo zadovoljstva.
Pogosta vprašanja
- Kdo je Mojca Pokrajculja?
- Junakinja priljubljene slovenske ljudske pravljice. Revna, a zelo gospodinjska deklica med pometanjem najde krajcar, zanj kupi piskrček in si v njem uredi dom, ki ga drži brezhibno čist. V zgodbi ena za drugo prihajajo živali in prosijo, da bi smele prezimiti pri njej. Te pesmi ji dajo glas, vesel in reden.
- O čem pojejo te pesmi?
- Prva slavi svetel piskrček, kupljen za en sam cekinček, in Mojčin sklep, da povabi družbo in »vpreže dobro voljo«. Druge so njena drobna življenjska modrost: ni ptička, da bi spletala gnezdo, rajši ima tesno hiško, ki bi jo vsak dan pometala, in čeprav je njena »hiša« le hrastova šiška — podoba iz pesmi, ne iz pravljice — in njena »sreča« strgana vreča, jo dobra volja drži pokonci.
- Od kod so te pesmi?
- Pravljica je ljudska in nima enega samega avtorja, pesmi pa niso: so s plošče »Mojca Pokrajculja« (Helidon, mala plošča SP 1-005, 1973), za katero je ljudsko pravljico priredil Janko Moder (1914–2006), glasbo napisal Urban Koder (1928–2019), režirala pa jo je Rosanda Sajko. Jana Osojnik (Mojca), Jože Zupan (medved) in Alja Tkačev (muha) so na tej plošči igralci, ne avtorji.
