Biba leze

To je ena najbolj sanjavih pesmic slovenskega otroškega izročila, bližje uspavanki kot igri. Njena junakinja je biba, ki se počasi odpravi na čudežno pot proti »tisti gori«, kamor nihče drug ne more. Tam jo čaka otroški raj obilja: pod goro medeni vrt, po drevesih kolači, med, ki se cedi po pogači, in studenec, iz katerega teče mleko — ob njem si sme vsak zaželeti, kar hoče.

Pesmica ima celo mehak, tavajoč konec: biba se vode napije in pravo pot zgreši — prav tako, kot otroške misli med uspavanjem počasi odtavajo v sen. Vsa pesmica je kakor napol v sanjah, sama sladkost in lebdenje, zato jo radi tiho zapojemo pred spanjem. Gre za slovensko ljudsko otroško pesmico brez zapisanega avtorja — arhivi, ki jo prinašajo, jo označujejo preprosto kot »ljudsko« —, njena čudežna dežela medu in kolačev pa je prav tak kraj, kakršnega si majhen otrok najraje predstavlja, ko tone v spanec. Tretja vrstica se od natisa do natisa razlikuje — šolska pesmarica iz Mengša ima »do biser gore«, kjer imajo arhivi »do tiste gore«; tukajšnje besedilo sledi arhivu Slovenske narodne pesmi.