bledo rumeno sonce nizko nad griči, ob zori in ob mraku

Slovenija · poje se v slovenščini

Sijaj, sijaj, sončece

»Sijaj, sijaj, sončece« je otožna slovenska ljudska pesem, ki prosi sonce, naj sije — a sonce je žalostno: dekleta jokajo, ker morajo zgodaj vstati, hlapci se kregajo v opoldanski vročini, pastirci pa tarnajo, ker nimajo črede, ki bi jo gnali domov.

▶ Poglej na YouTubu

Odpre iskanje te pesmi na YouTubu v novem zavihku — na tej strani se ne predvaja nič.

Besedilo

Sijaj, sijaj, sončece, oj sonce rumeno! Kako bom pa sijalo, k’ sem vedno žalostno.

#

Če zjutraj zgodaj gori grem, dekleta jokajo, bi rade še ležale, pa vstati morajo.

#

Če opoldne vroče sijem, se hlapci kregajo, bi v senčici ležali, pa delat’ morajo.

#

Če zvečer zgodaj doli grem, pastirci tarnajo, domov bi radi gnali, pa črede nimajo.

#

»Sijaj, sijaj, sončece« na kratko

Država izvora
🇸🇮 Slovenija
Jezik
slovenščina
Avtor besedila
Ljudska
Prva omemba
slovenska ljudska pesem; avtor ni znan
Primerna za starost
2–7
Razpoloženje
ljudska, uspavanka
Nazadnje posodobljeno
27. avgust 2026

Pomen in izvor

Ta pesem ima obliko svetlega pozdrava soncu, a srce nečesa otožnega. Začne se s prigovarjanjem soncu, naj posije — sijaj, sijaj, sončece —, potem pa sonce nepričakovano odgovori, da težko sije, ko je vedno žalostno. Od tod se otožnost nežno razlije čez čisto navaden dan.

Vsaka kitica najde majhno žalost. Ko sonce zjutraj zgodaj vzide, dekleta jokajo, ker bi rada še ležala, pa morajo vstati; ko opoldne vroče sije, se hlapci kregajo, ker bi radi ležali v senčici, pa morajo delati; ko zvečer zgodaj zaide, tarnajo pastirci, ker bi radi gnali čredo domov, pa je nimajo. Nič dramatičnega se ne zgodi — to je preprosto tiha, utrujena bolečina podeželskega življenja, prezgodnja jutra in prevroči opoldnevi. Prav ta mehka otožnost, skrita v pesmi, ki zveni sončno, je zelo značilna za slovensko ljudsko glasbo. Pesem nima znanega avtorja; preprosto se je prenašala naprej, hkrati sončno svetla in žalostnega srca. Besedilo na tej strani je štirikitična različica, kot jo poje Oktet Deseti brat na spletišču Slovenske narodne pesmi.

Pogosta vprašanja

O čem govori »Sijaj, sijaj, sončece«?
O nežni prošnji soncu in o kančku otožnosti. Pevec roti rumeno sonce, naj sije — sonce pa odgovori, da težko sije, ko je vedno žalostno. Ko zjutraj zgodaj vzide, dekleta jokajo, ker bi rada še ležala; ko opoldne vroče sije, se hlapci kregajo, ker bi radi ležali v senčici, pa morajo delati; ko zvečer zgodaj zaide, tarnajo pastirci, ker bi radi gnali čredo domov, pa je nimajo.
Je »Sijaj, sijaj, sončece« vesela pesem?
Je grenko-sladka. Ima obliko svetle sončne pesmi, a otožno srce; ustavlja se pri zgodnjih jutrih, vročih opoldnevih in majhnih žalostih. Prav ta nežna otožnost je zelo značilna za slovensko ljudsko pesem.
Od kod je »Sijaj, sijaj, sončece«?
Je slovenska ljudska pesem brez znanega avtorja, ki se je ohranila v domačem ljudskem izročilu in se prenaša iz roda v rod.

Viri