Mamica

To je ena najnežnejših slovenskih pesmi o materah, zgrajena tako, da mamico kitico za kitico primerja s tremi velikimi lučmi. Je kakor zarja, ki se smehlja zjutraj, ko se njen otrok še igra med sanjami; kakor sonček z zlatim srcem, žarek, ki posije od nebeških vrat; in kakor luna, ki bedi dolge noči, da njen otrok mirno spi in brez skrbi. Vsaka podoba postavi mater med tiste stvari, ki svet svetijo in grejejo.

Skozi vso pesem teče preprosta, odločna prisega, ki jo razume vsak otrok: nikdar ne dam mamice — eno samo imam na vsem širnem svetu. Otroci jo pojejo svojim mamam, starševski portali jo ponujajo kot darilo za materinski dan in tako je ponarodela, da jo portali z ljudskimi pesmimi vodijo kot ljudsko. Besedilo pa ima avtorja: Franja Neubauerja (1872–1945), pesnika in duhovnika iz Mirne na Dolenjskem, ki mu ga pripisuje Gobčeva zbirka ponarodelih pesmi iz leta 2018, in sicer na napev, ki ga označuje za hrvaškega; skladatelj napeva ni imenovan. Kdorkoli jo je prvi zapel, pove tisto, kar misli vsak otrok: da izmed vseh luči na nebu nobena ne sveti tako kakor njegova lastna mama.