
Besedilo
Lenka se šeta – metla pometa; Lenka počiva – igla ji šiva; Lenka pred duri – peč se zakuri, a kokotiček skoči v lončiček, leže v ponvico, dvigne glavico: »Lenčica, Lenka, kikiriki! Sem že pečenka, jest se mudi!«
#»Lenka« na kratko
- Država izvora
- 🇸🇮 Slovenija
- Jezik
- slovenščina
- Avtor besedila
- Oton Župančič
- Prva omemba
- Oton Župančič (zbirka »Mehurčki«)
- Primerna za starost
- 2–7
- Razpoloženje
- igriva, ljudska
- Nazadnje posodobljeno
- 27. avgust 2026
Pomen in izvor
To je ena najbolj priljubljenih pesmic slovenskega otroštva, pa ni sad brezimnega ljudskega izročila, temveč delo velikega pesnika: Otona Župančiča (1878–1949), iz njegove slovite zbirke otroških pesmi Mehurčki. Njena junakinja je Lenka, ki ji že ime pove, kaj je z njo, šala pa je v tem, da ji ni treba storiti prav ničesar, saj se v njenem začaranem svetu vse opravi samo. Ona se šeta, metla pometa; ona počiva, igla ji šiva; ona stopi pred duri, peč pa se kar sama zakuri.
Pesmica se stopnjuje do čudovito nagajivega vrhunca: kokotiček sam skoči v lonček, leže v ponvico, dvigne glavico in ji zakikirika — kikiriki, sem že pečenka, jest se mudi! Hkrati je to draženje lenobe in otrokovo najlepše sanjarjenje: svet, ki je tako ustrežljiv, da lenobe ne ošteje, ampak jo nagradi. Župančičev lahkotni, pevni dotik je to drobno domislico spremenil v nekaj, kar otroci z užitkom recitirajo že cele rodove.
Pogosta vprašanja
- O čem govori »Lenka«?
- O čudovito leni deklici. V vsej pesmici ne dvigne niti prsta — saj se vse opravi samo: ona se šeta, metla pometa; ona počiva, igla ji šiva; ona stoji pred durmi, peč pa se sama zakuri. Na koncu še kokotiček sam skoči v lonček, leže v ponvico, dvigne glavico in zakikirika, da je že pečenka in da se jesti mudi.
- Kdo je napisal »Lenko«?
- Pesem je napisal Oton Župančič (1878–1949), eden največjih slovenskih pesnikov, izšla pa je v njegovi sloviti zbirki otroških pesmi »Mehurčki«. Ob njej so odraščali rodovi slovenskih otrok.
- Se »Lenka« norčuje iz lenobe?
- Nežno in prisrčno, da. Pesmica si zamisli lenobo, pripeljano do pravljične skrajnosti — svet, ki je tako ustrežljiv, da leni deklici ni treba storiti prav ničesar —, kar je hkrati draženje in uresničene otroške sanje.


